Od leta 1895 Beneški bienale predstavlja eno najvišjih izrazov mednarodne umetnosti, navdihnjeno z velikimi francoskimi saloni 19. stoletja. Po zaslugi vizije Nina Barbantinija, direktorja muzeja Ca’ Pesaro, je Benetke zaznamovalo umetniško obdobje izjemnega pomena, saj so postale središče in razstavni prostor inovacij tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.
Razstava, ki jo je kuriral Stefano Cecchetto v sodelovanju z znanstvenim odborom, ki ga sestavljajo predsednik Giorgio Baldo, Virginia Baradel, Stefano Demarco in Pierpaola Mayer, združuje približno sto del iz zasebnih zbirk in si prizadeva osvetliti prvih petdeset let Beneškega bienala skozi izbor umetnikov, katerih ustvarjanje je prispevalo k prenovi figurativne umetnosti.
V tem obdobju so se razvila avantgardna gibanja – od Fronte Nuovo delle Arti do Spazializma – vse do nepozabne izdaje leta 1948, ki je po prekinitvi zaradi druge svetovne vojne zaznamovala ponovni razcvet prireditve in ostaja ključno poglavje v zgodovini umetnosti.
Razstava v škofovski palači (Palazzo Vescovile), razdeljena v tematske sobe, poudarja podobnosti in razlike med različnimi slikarskimi jeziki, ki so med koncem 19. in sredino 20. stoletja tlakovali pot novim umetniškim disciplinam ter Benetkam in Benečiji povrnili njuno zgodovinsko vlogo mednarodnega umetniškega središča.
Razstava, ki obsega približno sto del, je razdeljena na tri sklope. Prvi, »Emblemi novega vedutizma (Benetke in šola z Burana 1900–1920)«, sledi izročilu Canaletta in Guardija; beneška krajina je med 19. in 20. stoletjem doživela prenovo z mojstri, kot so Ciardi, Tito, Nono, Milesi in Fragiacomo. Vizionarska intuicija Nina Barbantinija v Ca’ Pesaru je odprla pot šoli z Burana, katere osrednje osebnosti so bili Rossi, Moggioli in Semeghini, ter Benetke popeljala v obdobje globokih umetniških inovacij.
Drugi sklop, »Bienali od dvajsetih do štiridesetih let – veliki preobrat«, prikazuje umetnike, ki so v prenovljenem slikarskem jeziku stopili v dialog z glavnimi mednarodnimi avantgardami. Po zaslugi kritiškega pogleda Margherite Sarfatti se je uveljavila skupina slikarjev in kiparjev, ki so bili pred svojim časom in so tlakovali pot temeljiti kulturni prenovi. Med njimi so: Emma in Beppe Ciardi, Felice Casorati, Filippo de Pisis, Guido Cadorin, Zoran Mušič, Mario Sironi in Felice Carena.
Tretji sklop, »V imenu avantgarde, 1940–1950«, prikazuje obdobje po drugi svetovni vojni, ko so umetniki raziskovali nove meje slikarskega jezika – med abstrakcijo, informelom in prostorskostjo – v iskanju »druge« razsežnosti umetnosti. Pojavila so se prva avantgardna gibanja, od Fronte Nuovo delle Arti do Spazializma, medtem ko je bienale leta 1948 po vojni prekinitvi zaznamoval zgodovinski trenutek za italijansko umetnost. Med osrednjimi protagonisti so: Afro, Tancredi, Armando Pizzinato, Guidi, Emilio Vedova, Massimo Campigli, Giorgio de Chirico in Giuseppe Santomaso.