SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE, TRST
nedelja, 21. 12. 2025
ABONMA in IZVEN
režiser: Žiga Hren
v sodelovanju z MINI TEATER, AGRFT Ljubljana
PROGRAM IZLETA:
Odhod avtobusa iz Ljubljane (Tivoli) ob 10h in vožnja do Trsta. Po prohodu v Trst bo na voljo nekaj prostega časa za okrepčilo, sprehod ob morju, kavo. Nato se bomo skupaj odpravili do Slovenskega stalnega gledališča. Začetek predstave je ob 16h, po predstavi sledi povratek v Ljubljano.
Cena aranžmaja: 55 €
Cena vključuje: prevoz z modernim turističnim avtobusom na omenjeni relaciji, vstopnico za predstavo, spremljevalca na poti, stroške rezervacij in organizacije, DDV.
Prijave zbiramo do zapolnitve prostih mest na email naslov: info@ines-tours.si.
Ob prijavi nam pošljite vaše ime in priimek, naslov, številko mobilnega telefona.
Po prejeti prijavi vam bomo poslali račun.
Več informacij dobite na telefonsko številki: 040 222 548.
Predstava traja dve uri in štirideset minut in ima en odmor.
Dramaturginja Iva Štefanija Slosar
Scenografka Karolína Kotrbová
Kostumografka Nina Čehovin
Avtorja glasbenega izbora in oblikovalca zvoka Lucas Carboni Kopše, Žiga Hren
Avtor skladbe Majcnova pesem Lucas Carboni Kopše
Oblikovalec svetlobe Domen Lušin
Lektor Martin Vrtačnik
Zasedba
Neža Dvorščak, Alja Krhin, Marko Rafolt, Jure Šimonka
Balada o trobenti in oblaku sodi med klasike slovenske književnosti 20. stoletja, k priljubljenosti tega izvrstnega teksta pa je veliko prispevala tudi filmska priredba Franceta Štiglica iz leta 1961.
Slovenski roman posreduje zgodbo primorsko tolminske kmetije znotraj avtobiografskega okvira. Je pripoved o starem kmetu Jerneju Temnikarju, o junaštvu preprostih ljudi in o tem, kaj junaška dejanja prinesejo s seboj in kaj za njimi ostane. Govori o vojni, spominih in soočenju s samim sabo, v preteklosti kot v sedanjosti.
Balada o trobenti in oblaku povezuje vzporedni zgodbi o junaškem Temnikarju in strahopetnem Črnilogarju. Povzetek zveni kot zasnova pravljice, pa tudi sicer ima zgodba nemalo pravljičnih elementov, recimo kontrastiranje likov, ki se, takole na hitro, delijo na etično dobre in slabe. Ideja dvojnosti je ostala zapisana tudi v naslovu, ki ga je avtor na kratko razložil z besedami, da trobenta predstavlja smrt, oblak pa življenje. Še pomenljivejši je bil prvotni podnaslov: “Osnutek za dvoje novel, ki sta ostali osnutek.” Svetova, prepletena v duhu maksime, ki pravi, da je življenje bolj neverjetno od domišljije, povezuje lik pisatelja Petra Majcna. Ta se zateče na dolenjsko podeželje, da bi v miru napisal zgodbo, ki ga preganja že dalj časa, o Temnikarju in njegovi družini. Zgodba še ni napisana in do konca pripovedi niti ne bo: razraščala se bo zgolj v Majcnovi domišljiji, njen zaplet pa bo usodno posegel v življenje Črnilogarjeve družine, s čimer se bo izpolnilo Majcnovo nekoliko samovšečno zatrjevanje, da je Temnikar “resničen”. Kolikor bolj se bo lik pisatelja prepuščal lastnim vizijam, bolj bo bežal od znamenj, ki nakazujejo na “resnično” tragedijo svojih gostiteljev.
Balada o trobenti in oblaku je pripoved o nezmožnosti ubesedovanja resničnosti v času, ko je resničnost nasilja že davno presegla domišljijo. Peter Majcen, Kosmačev alter ego, ki že z imenom namiguje na lastno neznatnost, morda celo povprečnost, sledi za tisti čas tipično herojski in skoraj pravljični zgodbi o pogumnem kmetu in njegovi nič manj pogumni ženi, ki v dobro kolektiva, družbe, nacije žrtvujeta sebe in svojo družino. Majcnova naracija preigrava klišeje povojne proze, domnevne šibkosti, ki naj bi jih imela Temnikarja, pa so bolj kot ne literarnega značaja in namenjene temu, da junaka približajo sleherniku, zaradi česar je njuna žrtev le še bolj herojska. A v Majcnovo pripoved ves čas vdira resnično življenje v podobi posameznikov, ki so tragedijo, sumljivo podobno Temnikarjevi, doživeli na lastni koži in ki jo želijo na vsak način deliti s pisateljem. Ta se jih panično otepa, kot bi intuitivno zaznal nevarnost, ki jo njegovi popolno zasnovani narativi predstavlja nepopolna dejanskost. Nasprotje Temnikarju tako uteleša lik, ki je daleč od tedanje predstave junaškega. Črnilogar je opisan kot izdajalec, kot posameznik šibke volje, ki za svojo strahopetnost krivi gospodovalno ženo. Pripovedni liniji sta v uravnoteženem kontrastu, tako kot liki, pri katerih je hitro prepoznavno, kdo sodi na katero stran. Majcen namreč že od samega začetka v Črnilogarju prepoznava nekaj, kar ga odbija, in čeprav se zdi, da bi se morala perspektiva v nekem trenutku zasukati, se to ne zgodi. Tudi v tej dosledno izpeljani naravnanosti likov je nekaj pravljičnega.
Balada o trobenti in oblaku je danes, v času tolikerih svetovnih konfliktov, relevantna prav zaradi dileme angažmaja, ki jo lik Petra Majcna ubeseduje v Kosmačevem imenu: v svojem prizadevanju, da bi upodobil idejo nekega junaštva, je taisto idejo upodobil tako, da jo je preslikal v negativ. Že res, da je junak zgodbe Temnikar, a Balada je zgodba o Črnilogarju, sodobna parabola o tem, da bo posameznika vedno dohitela teža njegovih dejanj.
Tekst je povzet iz oddaje S knjižnega trga: https://www.rtvslo.si/kultura/beremo/ciril-kosmac-balada-o-trobenti-in-oblaku/760476
Ciril Kosmač, 1910-1980
Predstava ja magistrsko delo režiserja Žige Hrena.
Žiga Hren pripada najmlajši generaciji slovenskih režiserjev. Njegova študijska uprizoritev Noži v kurah je leta 2022 igralcem prinesla skupinsko Severjevo nagrado za študente, diplomska uprizoritev drame Woyzeck Georga Büchnerja (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo UL, 2022) pa je gostovala na mednarodnem študentskem festivalu v Bolgariji, kjer je prejela nagradi za najboljšo režijo in najboljšo moško vlogo. Uprizoritev Kosmačeve Balade o trobenti in oblaku (Mini teater in Akademija za gledališče, radio, film in televizijo UL, 2024) predstavlja njegov profesionalni režijski prvenec, s katerim zaključuje drugostopenjski študij gledališke režije.
Dramatizacija romana je delo celotne avtorske ekipe.
Mini teater (1999), ki sta ga ustanovila Robert Waltl in Ivica Buljan, se je v pokrajino slovenske umetnosti zasidral v času, ko je estetika osemdesetih let po zenitu devetdesetih začela živeti v novi generaciji režiserjev. Baročno-vizualno gledališče, retro-avantgarda, postpolitično gledališče in formalistične raziskave na eni strani ter Mini teater kot nov, skrajni mejni prostor, postavljen v tradicijo evropskega umetniškega gledališča avtorjev, kot so Peter Brook, Ariana Mnouschkina, Giorgio Strehler, Patrice Chereau, Anatolij Vasiljev, in ameriške avantgarde od Living Theater do Ellen Stewart in njenega La Mama gledališča.
Kratek uvodnik v predstavo:
youtube.com/watch?v=mJffup-liBU&embeds_referring_euri=https%3A%2F%2Fwww.mini-teater.si%2F&source_ve_path=OTY3MTQ